Avtor: zusmarjesap1 Objavljeno: 7. 08. 2021

Škofova beseda

Upanje izhaja iz samega jedra krščanske vere. Čas, v katerem živimo, zaradi naraščajočega občutka nesmisla življenja in obupavanja vse nas še posebej vabi in sili, da vso širino in vrednost upanja, ki ga vsebuje naša vera, znova odkrijemo in iz njega globlje zaživimo. Upanje, ko krščanska krepost se bistveno razlikuje od nekakšnega samoniklega in nerazumnega optimizma, ki se izraža v besedah: bo že kako šlo, saj je še vedno tako bilo. Francoski pisatelj Bernanos zato tako pravi: »Optimizem je zmotno upanje, ki ga imajo samo bojazljivci in neumneži. Upanje je krepost, je moč, je junaška odločenost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup. Navadno mislimo, da je lahko upati. Vendar upajo samo tisti, ki so imeli pogum obupati nad slepili in lažmi, za katerimi so se čutili zavarovane in so to zmotno imeli za upanje. Če hočemo pridi do upanja, moramo iti do konca obupa. Samo kadar prideš do konca noči, srečaš novo zarjo.«
Paradoksalno je, da je privilegiran dostop do upanja izkušnja brezizhodnih okoliščin: okolilščin, v katerih je človek upravičeno v skušnjavi, da izgubi upanje. Takšne so recimo okoliščine postmodernega subjekta, ujetega v svoj "mehurček" nadzora nad sedanjostjo in nad samim seboj, ki primat pripisuje svobodi, omejeni z ničimer drugim kot z njegovo lastno izbiro ter pogosto samovoljo in "virusom ugodja in udobja". Izkušnja soočanja z brezizhodnimi okoliščinami, ki netijo obup, je ironično tudi izkušnja, ki človeku dopušča, ta predre ta "mehurček" ter se tako odpre za skrajno drugačnost in upanje. Takšno upanje ni upanje, ki ga človek doseže z lastnimi močmi, temveč vrsta upanja, ki je kakor dar, njegov arhetip pa je eshatološiko krščansko upanje.
"Upanje ni prepričanje, da se bo nekaj dobro izšlo, ampak prepričanje, da je prav vse smiselno, ne glede na to, kako se izide" (Vaclav Havel), kajti za vse nas veljajo besede pesnika C. Peguya: "Torej, deklica, upa tisti, ki vedno znova začenja! ..., kajti upanje poje melodijo brezbesed in se ne konča nikoli." Torej poklicani in poslani smo, da smo priče upanja in ne nekega zatohlega dogmatizma in sistemov, v katerih se vsaj navidez počutimo varne. Upanje je stanje duha, ki ni vezano na to, da bi nekdo nekaj imel ali dosegel, ampak preprosto, da je, da biva iz čiste zastonjskosti in darežljivosti. 
msgr. dr. Anton Jamnik, ljubljanski pomožni škof