[FOTO IN VIDEO] Življenje malo drugače

V času težke preizkušnje, ko se vsak od nas na svoj način sooča z raznimi težavami, se nam z Madagaskarja javlja naš misijonar g. Stane Kerin. Zahvaljujemo se mu za poslane dobrodošle in vzpodbudne misli, fotografije in pričujoč filmček, in mu želimo mnogo zdravja, poguma in Božjega blagoslova pri njegovem človekoljubnem poslanstvu: 

Prizadevanje za preživetje, vsak dan znova, je nekaj drugega kot življenje v Evropi. V prvem valu virusa je to prišlo na površje. Ljudje naj bi ostali doma, nič druženja, nič kupovanja. Mislim, da je tako izgledalo v najhujšem času virusa. To je seveda možno v Evropi. Ljudje imajo hladilnike, kleti, kjer si lahko naredijo zalogo hrane za nekaj dni. Na Madagaskarju to ni mogoče, ker ljudje nimajo hladilnikov niti kleti. Vsak dan posebej gredo na tržnico, da si kupijo tisto kar dodajo rižu kuhanemu na vodi. Res je tudi, da virus na področju misijona Vangaindrano ni razsajal tako kot po Evropi. Večje število okuženih je bilo v večjih mestih na Madagaskarju (Antananarivo, Tamatave, Nosybe). Morda, da je bilo nekaj okuženih, ki so jih takoj odpeljali v kraje, kjer so imeli možnost zdravljenja. Vseeno pa se je ob tem videlo kako drugačno je življenje ljudi na Madagaskarju. Vsak dan posebej se je treba boriti za preživetje. Zlasti matere so tiste, ki skušajo poskrbeti, da imajo ljudje vsak dan vsaj en obrok riža. Kot povsod po svetu so tudi tu razni problemi v družinah. Lahko je to bolezen, zlasti duševne bolezni. Verjetno je eden večjih problemov, ker tu ni možnosti za zaposlitev. Ljudje si pomagajo s priložnostnimi deli. Tudi na misijonu imamo vsake toliko časa delo, kjer ljudje lahko nekaj zaslužijo. V očeh človeka iz Evrope je veliko revščine. Mislim, da veliko ljudi preživi dan z manj kot enim evrom. In mi imamo takoj ideje, kako bi rešili problem. Vendar so vse te rešitve začasne. To se najbolj vidi pri ogromnem številu nevladnih organizacij, ki mislijo, da so naredili nekaj velikega. Ko odidejo, praviloma ne ostane veliko. Življenja ljudi ne moremo spreminjati z našo miselnostjo. Treba je biti z njimi, opazovati, se z njimi pogovarjati. Oni bodo nekaj spremenili. Kako bodo spremenili, pa je odvisno od njih. Zato je zelo pomembna izobrazba. Veliko je šol, tudi privatnih, ki dajejo malo boljšo izobrazbo. Otroci, ki zaključijo šolo, bodo morda videli, kaj bi bilo dobro spremeniti. Mi lahko pomagamo tistim otrokom, ki imajo željo po izobrazbi. Na misijonu Vangaindrano je šola, ki jo vodijo sestre usmiljenke. Več kot deset let je tu program botrstva za skupino otrok (ne posameznikov), ki omogoča tudi otrokom iz revnejših družin med tako ali tako zelo revnimi družinami, da gredo lahko v šolo. V šolskem letu 2019 – 2020 je dobilo pomoč 48 otrok. V to število so vključeni otroci od vrtca pa do srednje šole. Vsako leto pa podpremo tudi »kantino« za otroke. Malo čudno se sliši! Preprosto povedano: to je kosilo za otroke, ki bi sicer večino dni bili brez hrane. Kosilo je preprosto: riž, prikuha – zelenjava, občasno fižol in morda kdaj tudi kakšno meso, ribe in podobno.

Velikokrat grem na podružnice. V kraju Vangaindrano je za tukajšnje razmere malo boljše. Tu je elektrika, voda. Lahko bi rekli, da je neke vrste trgovsko središče za to področje. Podeželje pa je nekaj čisto drugega. Tam je življenje drugačno. Tam spoznavam ljudi in njihovo življenje. Do njih grem največkrat peš. Tudi za Božič je bilo tako. Obiskal sem tri podružnične cerkve. Ljudem veliko pomeni, da pride k njim duhovnik. Veliko je med njimi še strahu pred duhovi prednikov. Počasi se pogled na življenje spreminja. Vsega ni mogoče spremeniti čez noč. Potreben je čas. Pomembno je biti z njimi, pomagati zlasti tam, kjer si sami ne morejo nič narediti. Vsake toliko časa slišim pripovedovati o otrocih, ki zaradi bolezni katerega od staršev živijo težko življenje. Obiskovalec s čutom za opazovanje bi hitro na cesti videl revščino, tudi psihične bolnike, invalide in podobno. Na prvi pogled se zdi, da je tega več kot v Evropi. Nimam podatkov. Ima pa občutek, da je verjetno tako kot drugod po svetu. Razlika je v tem, da v Evropi takšne ljudi damo v razne zavode, tu pa ostajajo v svojem kraju, če je le mogoče. Kam jih pelje življenje? Ne vemo! Upam in skušamo pomagati, kjer lahko pomagamo tudi z zavestjo, da nikoli ne bo mogoče rešiti vseh stisk in problemov. Zanimiva je misel, ki jo je zapisal ruski pisatelj Solženicin. Zapisal je približno takole: »Kaj je na svetu najdragocenejše? Zavedati se, da ne sodeluješ pri krivicah. Močnejše so od tebe, so in bodo, vendar naj ne bodo zaradi tebe!« Morda bi lahko malo spremenili misel in rekli, da so stiske in trpljenje močnejše od mene, so in bodo, vendar naj ne bodo zaradi mene! Nekaj pa le lahko storimo. Kolikor je mogoče, lajšajmo stiske in trpljenje. Bodimo pa pozorni, kjerkoli živimo, da ne bo novih stisk in krivic ZARADI NAS!
Bog vam povrni za vso vašo dobroto! Hvala za vse darove, ki jih namenite za delo v misijonih. Porabimo jih za šolnine, hrano nekaterih otrok, pa tudi za delo, kjer ljudje lahko nekaj zaslužijo in s tem izboljšajo življenje svojih družin. Hvala vam!
Stane Kerin, Madagaskar