Avtor: zusmarjesap1 Objavljeno: 3. 10. 2020

ROŽNOVENSKA POT

Ali prehodimo ob rožnem vencu bolj Sinovo ali bolj Materino pot? Nanjo stopimo v Nazaretu, pripelje pa nas v onstranstvo. Z zemlje v nebo. Zajema dogodke iz njunega skupnega življenja, tako tesno skupnega, da sega v varnost maternice in k dogodku nadzemeljske slave; od spočetja do kronanja. Jezusovo trpljenje in poveličanje je v rožnem vencu objeto s tema mejnikoma. Položeno je vanj na zlato sredino kakor jedro semen in plodov. Odrešenjsko je. Brez obojega ne bi bilo našega rojstva za nebesa. Za zmerom bi nam bilo odvzeto prijateljevanje z Bogom. Ostali bi izgnanci iz raja. Po smrti bi se znašli v stanju pekla ali pa predpekla. Pogubljeni, če bi bili sejali pogubo, in neodrešeni, čeprav bi bili delali dobro. Po trpljenju smo odrešeni. V tem je središčni, jedrski pomen Jezusovega križevega pota in odrešitve smrti, izražene v žalostnem delu rožnega venca.
Ta molitev je že zdavnaj obšla svet, odgnala ničkoliko nesreč in ujm, izprosila mir, vrnila zdravje. Moljena v zavetrju bogomiselnih redov in na viharnih bojiščih. Nekoč pri nas zmoljena zjutraj in zvečer. Kleče s trdno sklenjenimi rokami, odštevana z blagoslovljenih roženvencev. 
Moli, moli rožni venec, ljubljeni slovenski krov ...
Kakšno podobo bi pokazala naključna anketa med vprašanimi, ali poznajo molitev rožnega venca in ali jo molijo redno, včasih, nikoli?
Ta ali oni rožnega venca zato ne moli, ker se mu zdi dolgočasno ponavljanje. Tako ponavljanje lahko postane prav vsaka molitev. Toda saj ostaja rožni venec odprt tudi za druge skrivnosti, za druge dogodke iz Marijinega in Jezusovega življenja. V osebni molitvi jih po mili volji lahko nizamo v vedno nove kroge in vence.