LJUBEZEN RODI LJUBEZEN
Zakaj je božja ljubezen tako močna? Zlasti zato, ker nam je ni bilo treba zaslužiti. Nič nam ni bilo treba storiti - in še vedno nam ni treba - da bi Boga prepričali, naj nas ljubi. Davno preden smo bili ustvarjeni, nas je naš nebeški Oče ljubil in se odločil, da se bo z nami zavezal z neločljivo zavezo. Sveto pismo pravi, da nas je Bog pred stvarjenjem sveta izvolil v Kristusu in da nas je vnaprej določil, da bomo po Jezusu njegovi posinovljeni otroci (Ef 1,4.5).
Pripadamo Bogu in - kar je še bolj neverjetno - on pripada nam! Imenoval nas je svoje otroke in se zavezal, da bo skrbel za nas kakor oče. To pomeni več kot le učenje in vzgajanje. Pomeni tudi, da nas podpira in izpolnjuje naše potrebe, nas zasipa z znamenji naklonjenosti in potrjevanja ter nam pomaga, da bomo usvojili njegovo pojmovanje ljubezni, usmiljenja, pravičnosti in miru.
Kakor nam življenjski znaki pomagajo oceniti telesno zdravje, nam naša pripravljenost ljubiti in služiti pomaga ovrednotiti naš odnos z Jezusom. Vemo, da Bog hoče, da bi bili dobri do ljudi, velikodušni do ubogih in da bi odpuščali tistim, ki so nas prizadeli. Te zapovedi smo shranili v zavest in pogosto premišljujemo, koliko nam manjka, da bi jih izpolnjevali. Toda Jezus nam teh zapovedi ni dal, da bi nas potrl. Hoče nas prepričati, da jih zmoremo izpolnjevati, če smo mu blizu (1 Jn 5,3-4).
Proti koncu svojega življenja je sveti Frančišek Asiški napisal svojo Oporoko. V njej je spregovoril o božjem delovanju v svojem življenju ter o svojih hrepenenjih in sanjah o redu, ki ga je ustanovil. Čisto na začetku se Frančišek spominja nadvse pomembnega trenutka svojega duhovnega življenja:
Gospod mi je omogočil, da kesanje začnem takole: Ko sem bil grešnik, mi je bila grenka muka gledati gobavce. Sam Gospod me je vodil med njimi in jaz sem se jih usmilil. In ko sem šel od njih, se je to, kar se mi je zdelo grenko, spremenilo v sladkost duše in telesa.
Frančiškova izkušnja nam kaže, kaj vse zmore Bog, če sodelujemo z njegovo milostjo. Kakor je Frančiška vodil v odločitvi, da bo ljubil druge, bo tudi nam na pot natrosil takšne priložnosti. In kakor Frančiškova bo Gospod tudi naša drobna prizadevanja preplavil z ljubeznijo in milostjo. Obljubil je, da bo tisti, ki bo dal piti samo kozarec hladne vode enemu izmed »malih«, bogato poplačan (Mt 10,42). To je njegovo plačilo: Naša srca bo napolnil s »sladkostjo duše in telesa«, ki nas bo za vedno spremenila.
Proti koncu svojega življenja je sveti Frančišek Asiški napisal svojo Oporoko. V njej je spregovoril o božjem delovanju v svojem življenju ter o svojih hrepenenjih in sanjah o redu, ki ga je ustanovil. Čisto na začetku se Frančišek spominja nadvse pomembnega trenutka svojega duhovnega življenja:
Gospod mi je omogočil, da kesanje začnem takole: Ko sem bil grešnik, mi je bila grenka muka gledati gobavce. Sam Gospod me je vodil med njimi in jaz sem se jih usmilil. In ko sem šel od njih, se je to, kar se mi je zdelo grenko, spremenilo v sladkost duše in telesa.
Frančiškova izkušnja nam kaže, kaj vse zmore Bog, če sodelujemo z njegovo milostjo. Kakor je Frančiška vodil v odločitvi, da bo ljubil druge, bo tudi nam na pot natrosil takšne priložnosti. In kakor Frančiškova bo Gospod tudi naša drobna prizadevanja preplavil z ljubeznijo in milostjo. Obljubil je, da bo tisti, ki bo dal piti samo kozarec hladne vode enemu izmed »malih«, bogato poplačan (Mt 10,42). To je njegovo plačilo: Naša srca bo napolnil s »sladkostjo duše in telesa«, ki nas bo za vedno spremenila.
.png)