GOSPODOVO DAROVANJE - STARODAVNI PRAZNIK
Pa si pobliže oglejmo ta tako pomemben dogodek v Jezusovem in Marijinem življenju, ki ga Cerkev obhaja vsako leto 2. februarja - štirideset dni po božiču - in ga imenuje »Gospodovo darovanje«. Gre za zelo star praznik, ki se v Cerkvi na različne načine in pod različnimi imeni obhaja že od četrtega stoletja dalje, če ne še dlje.
V preteklosti je bil ta praznik povezan s celonočnim bdenjem, sprevodi s svečami in maratonskimi pridigami škofov in duhovnikov. Danes ta praznik obhajamo na bolj skromen način. Nekatere krajevne Cerkve so sicer obdržale procesije s svečami, večinoma pa se uporabljajo samo posebna bogoslužna berila in molitve. Čeprav gre po izročilu za zadnjo mašo podaljšanega božičnega časa, se pri tem prazniku vedno bolj poudarja to, da se je Jezus že kot dojenček dotaknil src dveh Bogu posvečenih ljudi, ki sta v njem prepoznala Mesija in mu prerokovala presunljivo življenjsko pot.
Najprej nas osupne Marijina ponižnost in zaupanje v Gospoda. Čeprav je vedela, da je bil njen sin spočet po čudežu in je slutila, da jo je Bog na poseben način pripravil na rojstvo tega otroka, se je vseeno podvrgla obredu očiščevanja. Ali je Marija res potrebovala očiščenje? Seveda ne. A tako kot Jezus, ki je kasneje prejel Janezov krst pokore, čeprav ga ni potreboval, je tudi njegova mati hotela ostati zvesta božji postavi. Brez zadržkov se je postavila na isto raven z vsemi ženami, ki so kdaj sprejele veliko odgovornost materinstva. S tem je postala tudi zgled za vse matere.
V Jožefu in Mariji vidimo tudi odločnost do konca izpolniti Gospodovo voljo. Čeprav bi lahko »odkupila« svojega sina in ga imela samo zase, sta se odločila, da ga posvetita Bogu in poslanstvu, za katerega je bil rojen. Z darovanjem Jezusa v templju sta, tako kot Ana Samuela, svojega otroka velikodušno podarila vsemu svetu in nam ga, kakor Simeonu, dovolila objeti.
Četudi še ne razmišljamo o starosti, sta Simeon in Ana zagotovilo, da bo Bog ostal zvest svojim obljubam in svoji besedi. Lahko smo prepričani o naslednjem: kakor je njima naklonil dovolj dolgo življenje, da sta videla Mesija, je tudi nam namenil zadostno število dni, da bomo dočakali izpolnitev njegovih obljub. Ne bo nas poklical k sebi, dokler ne bo za to napočil čas. Še manj pa bo dovolil, da bi na tem svetu živeli brez smisla in cilja.
