Molitev je po besedah koncila "duša ekumenskega gibanja". Kristjani že več kot stodeset let (od leta 1908) obhajamo molitveno osmino za edinost. Ta lepa navada v dneh med 18. in 25. januarjem vsako leto poveže med seboj kristjane vse veroizpovedi, ko se srečujemo, premišljujemo Božjo besedo in skupaj molimo. Ob tem doživljamo predokus tiste popolne edinosti, ko bomo nekoč - tako smemo upati - zbrani okrog istega oltarja. K tej udeležbi po edinosti kristjanov smo povabljeni tudi letos, ko se bomo v duhu besed "Domačini so nas sprejeli nadvse ljubeznivo (Apd 28,2), duhovno povezali z Malto. Gradivo za letošnji teden molitve so namreč pripravili kristjani različnih Cerkva z Malte, ki je večinsko katoliška dežela.Zgodovina krščanstva na tem sredozemskem otoku sega nazaj vse do časa apostolov. Sveti Pavel se je kot brodolomec rešil na obale Malte okoli leta 60. O gostoljubnih domačinih je njegov spremljevalec Luka zapisal pohvalo: "Domačini so nas sprejeli nadvse ljubeznivo". Te besede so izbrane za letošnjo vodilno misel. Gostoljubnost je nujno potrebna krepost, ko gre za iskanje krščanske edinosti. Je izraz "dialoga ljubezni" med krščanskimi Cerkvami. Kliče nas k medsebojni naklonjenosti in velikodušnosti do potrebnih, zlasti do ljudi, ki ne delijo z nami istega jezika, kulture ali vere.Delitve med kristjani nasprotujejo Božji volji, so v spotiko svetu in škodujejo oznanjevanju evangelija. Premaga jih lahko samo moč molitve, v katero zaupamo. Molitev za edinost ni nekaj osamljenega, ampak je pridružitev Jezusovi molitvi v dvorani zadnje večerje. V tem je njena posebna odličnost in lepota. Ne molimo sami, ampak svoj šibki glas pridružimo glasu Božjega Sina in njegovi prošnji, ki jo bo Oče ob svojem času uslišal. Jezus je molil, da bi bili vsi njegovi učenci eno, "da bo svet veroval" v Sina in prek njega v Očeta. V molitvi doživljamo, da edinost ne more biti zgolj sad človeških naporov, ampak je vedno delo Svetega Duha. Edinosti ne moremo "ustvariti", "izdelati" ali "organizirati". Lahko jo samo sprejmemo kot dar Duha, ko smo notranje dovolj pripravljeni za to.
Dobrodošli na spletni strani župnije Šmarje - Sap.
Na prejemanje naših novic se lahko naročite tukaj. Najdete nas tudi na Facebooku.
Molitev pri velikonočnem zajtrku
Gospod Jezus Kristus, tvoja velikonočna daritev nas je zbrala ob mizi, kjer nas jedi spominjajo na tvojo zmago nad smrtjo: šunka na tvoje trpeče telo, kruh na evharistijo kruh vstajenja, pirhi na tvojo dragoceno kri, hren na bridke žeblje in potica na trnjevo krono. Naj jedi, ki jih bomo zaužili, usmerjajo naš pogled v večnost, kjer nas ob našem vstajenju čakaš Ti, ki živiš in kraljuješ vekomaj.
Molitev je po besedah koncila "duša ekumenskega gibanja". Kristjani že več kot stodeset let (od leta 1908) obhajamo molitveno osmino za edinost. Ta lepa navada v dneh med 18. in 25. januarjem vsako leto poveže med seboj kristjane vse veroizpovedi, ko se srečujemo, premišljujemo Božjo besedo in skupaj molimo. Ob tem doživljamo predokus tiste popolne edinosti, ko bomo nekoč - tako smemo upati - zbrani okrog istega oltarja. K tej udeležbi po edinosti kristjanov smo povabljeni tudi letos, ko se bomo v duhu besed "Domačini so nas sprejeli nadvse ljubeznivo (Apd 28,2), duhovno povezali z Malto. Gradivo za letošnji teden molitve so namreč pripravili kristjani različnih Cerkva z Malte, ki je večinsko katoliška dežela.
Zgodovina krščanstva na tem sredozemskem otoku sega nazaj vse do časa apostolov. Sveti Pavel se je kot brodolomec rešil na obale Malte okoli leta 60. O gostoljubnih domačinih je njegov spremljevalec Luka zapisal pohvalo: "Domačini so nas sprejeli nadvse ljubeznivo". Te besede so izbrane za letošnjo vodilno misel. Gostoljubnost je nujno potrebna krepost, ko gre za iskanje krščanske edinosti. Je izraz "dialoga ljubezni" med krščanskimi Cerkvami. Kliče nas k medsebojni naklonjenosti in velikodušnosti do potrebnih, zlasti do ljudi, ki ne delijo z nami istega jezika, kulture ali vere.
Delitve med kristjani nasprotujejo Božji volji, so v spotiko svetu in škodujejo oznanjevanju evangelija. Premaga jih lahko samo moč molitve, v katero zaupamo. Molitev za edinost ni nekaj osamljenega, ampak je pridružitev Jezusovi molitvi v dvorani zadnje večerje. V tem je njena posebna odličnost in lepota. Ne molimo sami, am
pak svoj šibki glas pridružimo glasu Božjega Sina in njegovi prošnji, ki jo bo Oče ob svojem času uslišal. Jezus je molil, da bi bili vsi njegovi učenci eno, "da bo svet veroval" v Sina in prek njega v Očeta. V molitvi doživljamo, da edinost ne more biti zgolj sad človeških naporov, ampak je vedno delo Svetega Duha. Edinosti ne moremo "ustvariti", "izdelati" ali "organizirati". Lahko jo samo sprejmemo kot dar Duha, ko smo notranje dovolj pripravljeni za to.
