Avtor: zusmarjesap1 Objavljeno: 11. 10. 2019

Zgodovina rožnega venca

Navada štetja molitev je že zelo stara. Na nekem spomeniku v Ninivah opazimo dve ženi, ki sedita pod svetim drevesom in imata v rokah neko pripravo za štetje. Marko Polo je pisal o kralju Malabarju, ki je imel okrog vratu vrvico s 104 dragocenimi kamni za štetje svojih jutranjih in večernih molitev. Nekaj podobnega najdemo pri budistih. Danes nam je poznan tudi muslimanski rožni venec. Iz krščanske dobe pripovedujejo o sv. Pavlu puščavniku, ki je vsak dan dal v torbo 300 kamenčkov: enega za drugim je vrgel proč in tako z njimi štel molitve, ki si jih je določil. Podobno štetje je uporabljala tudi sv. Klara. Bilo je bolj praktično: vrvica z vozli.
Če oba konca vrvice zvežem, nastane »venec« (niz očenašev, o katerem govori Boccaccio). Odprto obliko vrvice, viseče na pasu, je bilo še dolgo časa mogoče videti v Veliki Britaniji.
Kmalu so vozle nadomestila zrna, koščki lesa, pa tudi biseri in dragulji.
Kakor razodeva ime, so na začetku šteli očenaše. Od 12. stoletja naprej so nekateri častilci Božje Matere imeli navado šteti tudi zdravamarije. Ta vrsta molitve se je vse bolj uveljavljala in danes je ne molijo samo v samostanih ali le ob posebnih priložnostih, temveč je pogosto del vsakdana številnih vernikov ne glede na starost.
Tomaš Špidlik
 
Ko so leta 1995 po naročilu Kongregacije za zadeve svetnikov odprli krsto Antona Martina Slomška, so našli jagode njegovega rožnega venca. Slomšek je ročni venec imel v rokah tudi kot duhovnik in škof. Doll so mu ga tudi v krsto z namenom, do bi mu bil kot vademekum, kot zlata nit iz labirinta tega življenja do  nebeških vrat, kakor je Slomšek rad ponavljal v svojih spisih in nagovorih. Tam pa naj bi mu bil kot »ključ« tistih vrat, ki nam jih je  Jezus  odprl  s  svojim  življenjem, trpljenjem, smrtjo  in vstajenjem. In prav te skrivnosti obnavljamo in premišljujemo v 
molitvi rožnega venca.
Kakšen naj bi bil pomen molitve rožnega venca? Bog vsakega človeka neutrudljivo kliče k skrivnostnemu srečanju v molitvi. Zakaj? Ker hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice (1 Tim 2,4). Ta korak ljubezni resničnega in zvestega Boga je v molitvi vedno prvi korak, človekov korak pa more biti 
kot odgovor drugi korak. »Kdor moli, se gotovo zveliča,« ponavlja za sv. Alfonzom Ligvorijem Katekizem katoliške Cerkve. Da bi posvetili vsak čas dneva, jutro, opoldne in večer ter tudi noč, nam Cerkev daje v roke Bogoslužni molitvenik (brevir). Kot ljudsko nadomestilo za bogoslužno molitev se je na Zahodu razvila molitev rožnega venca. Tudi po koncilu Cerkev priporoča to molitev, ker izvira iz svetega bogoslužja in vodi k njemu.
Jožef Smej
 
Kako je določeno število 150?
Prvo vest o tem imamo iz 12. Stoletja. Neko redovnico, Evlalio po imenu, naj bi opomnila Božja Mati, da ne sme moliti v naglici. Od takrat je molila samo tretjo del molitve, to je 50 zdravamarij. Tudi sv. Dominik, ki je po legendi avtor rožnega venca, je priporočal molitev 150 ali vsaj 50 zdravamarij. Razlog za to število je dovolj jasen. Menihi so vsak dan zmolili 150 psalmov; tretjino pa samo tisti, ki so imeli mnogo drugega nujnega dela. Dodajali so še psalme v čast Devici Mariji. Tisti, ki niso znali brati, so molili enako število očenašev in zdravamarij. Neka angleška knjiga iz 14. stoletja opisuje, kako so med določeno število zdravamarij vrinili antifone. Prvih 50 so zmoili zjutraj na čast oznanjenju; drugih 50 opoldne na čast Gospodovemu rojstvu; tretjo skupino pa zvečer v počastitev Vnebovzete. Ker je bilo v brevirju običajno 50 antifon, so jih vrinili na vsakih 10 zdravamarij.
Končno obliko je rožni venec, kakor ga poznamo danes, dobil v 15. in 16. stoletju. Leta 1507 je neki menih iz samostana sv. Brigite pisal, da nekateri dodajajo vsaki zdravamariji kakšen dogodek iz Jezusovega življenja, vendar da je za preproste ljudi dovolj 50 zdravamarij in 5 očenašev.